Župnija Nova Gorica – Kapela

Frančiškanski samostan in cerkev Gospodovega oznanjenja sta predstavljali pomembno duhovno pribežališče za verne prebivalce Nove Gorice. Leta 1953 je bila tudi ustanovljena župnija Nova Gorica – Kapela.  

Na »Kapeli«, kot prostoru pravijo domačini, se je skozi zgodovino odvilo mnogo lepih in bridkih dogodkov, ki so močno zaznamovali kraj. V polpreteklem obdobju jo je zaznamovala tudi nova državna meja, saj so bili tako prebivalci Gorice kot tudi sosednjih jugoslovanskih krajev in zaselkov (Rafut, Pristava, Rožna Dolina, Grčna) navezani na ta kraj. 

Pater Otmar Vostner, ki je v Kostanjevico prišel 19. oktobra 1945 in začel pisati kroniko, je zapisal:
»V nedeljo, 14. septembra [1947], je veliko Slovencev prišlo po slovo od Kostanjevice. S težkim srcem so se po petih lavretanskih litanijah ljubitelji Kostanjevice vračali preko že postavljene demarkacijske črte v Gorico«
(Bastjančič 2008: 14). 

16. septembra 1947 je apostolski administrator na Kostanjevici ustanovil samostojno vikarijo; pater Otmar Vostner pa je bil imenovan za vikarja. Od tu naprej lahko govorimo o pravem župnijskem življenju na Kostanjevici. 16. novembra 1953 pa postane samostojna župnija. 

Vendar nastanek romarske cerkve sega daleč v zgodovino. Med ljudmi je sicer ohranjenih več legend, katerim je skupno čudežno pojavljanje podobe Matere Božje. Zgodovinski viri navajajo, da je cerkev na svojem zemljišču leta 1623  dal sezidati grof Matija Thurn. Zaradi majhnosti so jo imenovali kapela. Ob cerkvi je bil zgrajen samostan, katerega oskrbniki so leta 1649 postali karmeličani. Cerkev so obnavljali in širili; dodali so ji več kapel, dozidali hodnike in današnji prezbiterij. Samostan so z vmesnim zakristijskim poslopjem povezali s cerkvijo. Leta 1785 so bili karmeličani zaradi reform Jožefa II. izgnani, cerkev pa zaprta. Pod vodstvom duhovnika Filipa Polija so cerkev vnovič odprli leta 1796. Leta 1811 so iz Gorice na Kostanjevico prišli frančiškani, ki so samostansko delo obogatili z novimi vsebinami. Leta 1821 je začelo delovati modroslovno učilišče (redovniška gimnazija). V prvi svetovni vojni uničeno cerkev so med letoma 1924–1929 obnovili. V tem času so jo vodili italijanski frančiškani, saj so bili slovenski redovniki izgnani. 16. septembra 1947 je bila cerkev s samostanom vnovič  predana v slovensko upravo. 

V prvih letih življenja v Jugoslaviji je cerkveno in samostansko življenje na Kostanjevici močno krojila bližina državne meje in sovražen odnos oblasti do Cerkve. Župnik p. Otmar je bil večkrat kaznovan, ker je brez dovoljenja nabiral nabirke v cerkvi. Posebna pravila so bila določena tudi za procesije in zvonjenje. Pater je moral Okrajni ljudski odbor prositi za dovoljenje zvonjenja pred polnočnico in v noči med 31. decembrom in 1. januarjem.  

Ob 60-letnici samostojnega vikariata (2007) in 50-letnici povišanja vikariata v župnijo (2003) je župnija Nova Gorica – Kapela izdala Spominsko knjigo: da spomini ostanejo živi in ne utonejo v pozabo …, kjer med drugim beremo tudi naslednje spomine krajanov:
»Že skoraj od začetka nove župnije so na Kapeli redili živali: bika, 2 kravi in prašiča. Patri in bratje so trpeli veliko pomanjkanje, saj niso imeli kaj jesti. Od domačinov so jim pomagali, kar vem, le Sardočevi starši, saj so bili že starejši, mlajši pa si niso upali, da ne bi izgubili službe. Pomagali so na polju, v vinogradu, mama je kuhala«
(Bastančič 2008: 224).

»Časi so bili trdi; predvsem je velik trpljenja povzročal takratni režim, ki je na vse načine omejeval delovanje verskih ustanov, versko vzgojo in sodelovanje vernikov pri verskih obredih. Prav zato je potrebno omeniti pomoč žena in celih družin, ki so si upale priskočiti na pomoč frančiškanom v prvih, najtežjih letih župnije, ki se nihče ni hotel izpostaviti pred oblastjo. /…/ žene so pomagale pri kuhi in čiščenju, pranju in likanju. /…/ Te ženske so morale požreti marsikatero grenko iz ust 'okolice', pa tudi domačih«
(Bastančič 2008: 224).

»Na Kostanjevico je vodila pot mimo naše hiše, po krajših stopnicah na Streliško pot in pri beli hiši na Streliški so bile speljane stopnice do vrha Kostanjevice. Iz Nove Gorice je vodila pot čez mostiček na Kornu vse to te hiše, kjer so bile postavljene stopnice. Tu, kjer je sedaj rjava hiša, je stanovala neka gospa, ki je vsako nedeljo slonela na oknu in popisovala ljudi, ki so šli k maši« 
(Bastančič 2008: 224).

Leta 1994 so v delu samostana na Kostanjevici odprli Skupnost Srečanje, kjer živijo fantje, ki so se odločili, da zapustijo življenje odvisnosti od drog. Po programu, ki ga je oblikoval italijanski duhovnik don Pierino Gelmini, se s samopomočjo in medsebojno pomočjo, z navajanjem k redu, disciplini in odgovornosti ter z delom pripravljajo na pot življenja brez drug in drugih odvisnosti. Skupnost Srečanje je prevzela tudi skrb za samostansko posest, tako da si lahko večino hrane pridelajo sami, skrbijo tudi za domače živali in se na tak način konkretno srečujejo z delom in skrbjo za preživetje. Zanje skrbi Slovenska karitas, ki ima poseben program za pomoč zasvojenim.

Leta 2024 sta bila cerkev in samostan tudi proglašena za spomenik kulturne dediščine državnega pomena. Med pomembne umetnostnozgodovinske elemente velja izpostaviti velik marmornat oltar s podobo Marije z Jezusom v naročju v zlatem, z žarki obdanem okviru v prezbiteriju. Ladjo cerkve, ki je členjena s pilastri, pa krasijo bogate poslikave in reliefne plastike. Na svodu ladje je furlanski slikar Giovanni Moro (1877–1949) upodobil prizor Marijinega kronanja. Na oboku je Marija na prestolu,  delo Leonarda Rigija. Posebnost kostanjeviške cerkve so številne nagrobne plošče plemiških družin, kar kaže navezanost vernikov na ta kraj. 

Kulturno-zgodovinsko podobo Kostanjevice označujeta tudi grobnica, v kateri so pokopani zadnji potomci francoske kraljeve rodbine Burbonov, in samostanska knjižnica. Imenovana je po patru Stanislavu Škrabcu, največjem slovenskem jezikoslovcu 19. stoletja, ki je na Kostanjevici živel dobrih 42 let. Knjižnica ima okrog 10.000 knjig; med njimi okoli 30 prvotiskov (inkunabul), bogate pa so tudi zbirke od 16. do 19. stoletja. 

Avtor: Jasna Fakin Bajec

Vir:

• Bastjančič, Mira (ur.). 2008. Spominska knjiga: da spomini ostanejo živi in ne utonejo v pozabo … Ljubljana: Brat Frančišek. 

Tagi