Prvi sladoled in krompirček na trgovski ulici
Bevkov trg danes velja za center Nove Gorice. S trgovskim centrom in trgovsko ulico predstavlja prvo načrtovano cono za pešce v bivši Jugoslaviji. Česa pa se ljudje najbolj spominjajo? Sladoleda v kepicah in krompirčka.
Načrte za trgovski center je pripravil arhitekt iz Velikih Žabelj v Vipavski dolini, Marjan Vrtovec (1936), ki je takrat delal v okviru Oddelka za urbanizem pri Stanovanjskem podjetju Nova Gorica.
Čeprav se njegovi načrti niso popolnoma uresničili, se je danes trgovska ulica preoblikovala v živahno središče mesta z različnimi lokali in trgovinami. Dva lokala pa imata še posebej zanimivo zgodovino, ki med ljudmi spodbuja spomine na prve kepice sladoleda v poletnih ali ocvrt krompirček v zimskih mesecih. Na sladoledu in krompirčku so se radi ustavljali tudi obiskovalci mesta, ki so prihajali iz bližnjih in oddaljenih okoliških krajev. Kdo pa je vodil lokala?
Prvi lokal je vodila družina Ajdina, ki se je leta 1979 preselila iz Sevnice v Novo Gorico in na Bevkovem trgu, nasproti Trgovske hiše, odprla bife Press (po domače pri Preskotu). Po poreklu so Albanci, ki so prišli iz Makedonije. Ponudbo so popestrili s tem, da so odprli vitrino s ponudbo obrtniškega sladoleda v 24 okusih. »Bili smo prvi v Sloveniji, nikjer drugje nisi videl česa takega, sladoleda v toliko posodah na kupu,« je v intervjuju za Primorske novice leta 2017 povedal Harun Ajdina, ki je od očeta Sulejmana podedoval bar (Sardoč 2017). Skupaj z bratom sta najprej delala kot natakarja. Poudari tudi, da so v baru prvi strojno pasterizirali ledeno sladico. “Sploh smo imeli najsodobnejše stroje” (prav tam).
Zgodilo pa se je, da je v mesto na isto lokacijo, v sosednji prostor, enak sladoled prišel ponujat že uveljavljeni slaščičar Snopče (po domače pri Snopčetu), doma iz Turčije. Zaradi tega so se med lastnikoma barov vedno pojavljale težave. Vendar sta s ponudbo sladoleda iz banjic, ponujenega v kornetu, naredila pravi fenomen. »Nastajale so celo vrste« (Sardoč 2017).
Kot še beremo v članku avtorja Ambroža Sardoča: »Slaščičarja sta razumela, da ne smeta med sabo tekmovati v cenah, temveč v količini kepic in zanimivi ponudbi. Kepica pri Preskotu in Snopčetu je postala relativen pojem. Če so drugod prodajalci sladoleda tega ponujali v kroglicah, kolikor ga gre v posebno zajemalko, je težko najti geometrijsko telo, s katerim bi primerjali porcije, ki so jih natakarji delili pred Trgovsko hišo. V kornete so napolnili cele gmote sladke hladne zmesi, narejene iz mleka, smetane, sladkorja in jajc. Vsako so šteli zgolj kot eno kepico, vendar je ustrezala najmanj dvema takrat običajnima. Hkrati je bilo možno naročiti mešanico okusov, vedno za enako ceno. Goste so tudi pritegnili z žongliranjem s kepicami in različnimi vragolijami. Otrokom so dali večjo porcijo sladoleda, če so pokazali jezik sosednjim natakarjem. Imela sta pravi sladoledni show oz. “fan club” (prav tam).
Ponujala sta še ledeno kavo, banana split, pozimi pa ocvrt krompirček. Po približno desetletju je Snopče odšel iz Nove Gorice. Hkrati se je razširila ponudba sladoleda v drugih lokalih. Ajdinijevi so ostali in še danes v Press baru ponujajo sladoled. Krompirčka pa ni več v ponudbi.
Avtor: Jasna Fakin Bajec
Vir:
Povzeto po članku:
- Sardoč, Ambrož, Kdo da več: Presko ali Snopče?, Primorske novice, 70. let Nove Gorice, 6.7. 2017. Vir: https://primorske.svet24.si/plus/70-let-nove-gorice/kdo-da-vec-presko-ali-snopce
Tagi
