Solkan
Kraj ob vznožju Soške doline, kjer se reka Soča iz ozke doline prvič razlije na širšo ravan. Solkan je bil skupaj z Gorico prvič omenjen že leta 1001 kot Silicanum. Prva cerkev sv. Štefana naj bi tudi izhajala iz tistega časa. Sedanja cerkev je bila zgrajena leta 1566, leta 1657 pa je bila barokizirana, tako kot večina slovenskih cerkva v času protireformacije.
Kraj je bil najbolj poznan po mizarstvu, kar danes izpričuje tudi velika muzejska zbirka (Soška cesta 31). Prav mizarstvo je bilo ključno pri ustanovitvi tovarne Meblo, ene najpomembnejših tovarn pohištva v Jugoslaviji. Solkan je najstarejši del območja Nove Gorice, čeprav se sam nima za del me-sta in ponosno ter ljubosumno varuje svojo samostojno identiteto. Dolgo je namreč trajalo, da se je mesto Nova Gorica
dotaknilo Solkana. Ker pa je gradnja Nove Gorice potekala prepočasi, so regijske oblasti v določenem trenutku začele prebivalstvo Solkana prištevati k Novi Gorici, da bi na papirju dajali občutek, da je mesto večje, kot je zares. Šele leta 1987 je postalo zopet samostojno naselje.
V kraju je tudi Vila Bartolomei, pozno-baročni podeželski dvorec iz druge polovice 18. stoletja, kjer ima Goriški muzej razstavne prostore in restavratorske delavnice. Ob dostopu do vile je na levi strani uprava muzeja, na desni pa edini zapor na Goriškem za kazni do šestih mesecev.
V kraju je velik spomenik posvečen padlim borcem in žrtvam NOB iz leta 1954, ki ga je načrtoval Vinko Glanz, kip pa izdelal Boris Kalin. Oba sta pred tem sodelovala tudi pri gradnji novogoriške občinske stavbe (str. 28). Ob praznovanju tisočletnice prve pisne omembe Solkana leta 2001 je kraj dobil dve obeležji: vodnjak na Trgu Jožeta Srebrniča, ki ponazarja Sočo med bližnjima hriboma (avtor Sadar+Vuga) ter ob cerkvi zid z latinskim zapisom prve omembe Gorice (avtor Vinko Torkar).
Avtor: Blaž Kosovel
