Laščakova vila in rafutski park
Vila arhitekta, ki je gradil palače egipščanski eliti
Ob koncu 19. stoletja so ekonomske migracije potekale v obratni smeri kot danes: Egipt je bil po odprtju Sueškega prekopa obljubljena dežela za mnoge prebivalce tega prostora, do Aleksandrije pa je bila vzpostavljena tudi neposredna ladijska povezava s Trsta. Iz goriške pokrajine je veliko mladih žensk odšlo za dojilje in hišne pomočnice v Aleksandrijo ter druga egipčanska mesta, pri tem pa doma pustile svoje otroke in družine. Te ženske so danes poznane kot aleksandrinke.
V bogato severno Afriko pa je odšel tudi arhitekt, ki je egipčanski eliti projektiral zgradbe, kjer so aleksandrinke živele. Anton Laščak (1856–1946) oziroma Antonio Lasciac se je rodil v Gorici leta 1856 in po opravljeni šoli na Dunaju in kratkemu času dela v Gorici leta 1882 odšel na drugo stran Sredozemlja. Tam je začel zelo hitro projektirati palače bogatemu meščanstvu, velikim bankam in zavarovalnicam, pa tudi cerkve in javne ustanove. Gradil je v različnih slogih, takrat popularnih po Evropi, od neobaroka preko neorenesanse pa do secesije.
Po kratkem vmesnem bivanju v Italiji je prišel nazaj v Kairo, kjer je postal osebni arhitekt princa Saida Halima. V tistem času so želeli modernizirati prestolnico v stilu Pariza. Njegovi naročniki niso več bili meščanstvo, temveč plemstvo, dokler ga ni leta 1907 sam kralj izbral za dvornega arhitekta in mu nadel naziv beg. Velike impozantne palače je najprej gradil v neobaročnem slogu, vse bolj pa je želel razviti poseben »egipčanski slog«, s katerim bi se poistovetili vsi prebivalci. Egipčansko elito je torej prepričal, naj enostavno ne posnema Evrope, temveč oblikuje svoj lasten slog. Ta mešanica tradicionalne mameluške arhitekture, secesije in modernih gradbenih tehnik je ustvarilo neoislamski slog.
V takšnem slogu je leta 1914 dokončal tudi svojo privatno rezidenco pod Rafutom v bližini rodne Gorice. A v njej ni bival veliko časa, saj je bila kmalu po izbruhu prve svetovne vojne porušena in tudi po kasnejši obnovi je zgolj kratek čas bival v njej. Vila je edina v tem posebnem slogu v Sloveniji in širše.
Okoli vile si je Laščak omislil izjemno premišljeno oblikovan park, po katerem vijuga cesta, po sredini pa teče pešpot, ki jo večkrat prečka. Park je pravcati botanični vrt s 500 vrstami dreves in grmov iz 114 rodov.
Po drugi svetovni vojni se je v vilo vselila območna enota zavoda za zdravstveno varstvo, ki jo je neprimerno predelala za lastne potrebe, hkrati pa so skrbeli za park in ga že 1954 razglasili za naravni spomenik. Zavod je tam deloval do leta 2003, zatem pa sta bila tako zgradba kot park prepuščena propadanju, dokler niso leta 2023 parka sanirali in ga odprli za javnost.
Urnik parka: poletni čas: 9–20, zimski čas: 9–17 (urnik spremeni z menjavo ure).
Avtor: Blaž Kosovel
Kraj: Rafut