Oskar Jogan iz Branika (takrat še Rihemberka), ki je v Novo Gorico prišel v 4. izmeni (sredi junija 1948–konca avgusta 1948), se je začetkov del na cesti Solkan--Šempeter spominjal takole:
»Naša brigada se je že naslednjega dne prvič odpravila na delovišče. Z zastavo in komandantom brigade na čelu smo ubirali pot proti Kromberku, a kmalu zavili po dobro shojenem kolovozu na desno, kjer smo se po nekaj sto metrih ustavili. Tam nas je že čakal starejši delovodja, ki nam je bil dodeljen za nadzornika pri strokovnem izvajanju del. Neka druga brigada je pred nami krčila zemljišče, po katerem naj bi potekala nova cesta proti Šempetru.
Pravkar so geometri pred nami tudi postavljali količke, ki so označevali profile nasipov za novo cesto. Po krajših napotkih, ki jih je delovodja dal komandantu, smo se s krampi in lopatami po trojkah zagrizli v vrhnjo plast zemlje, jo odkopavali, nakladali na samokolnice in odvažali na nasip, kjer so jo drugi utrjevali. Delo, ki je potekalo v veliki vročini, je bilo težavno. Tisti redki v brigadi, ki smo prišli iz industrijskih šol in smo bili vajeni delati z ročnim orodjem, smo prvi dan zaključili brez večjih težav, le neznansko utrujeni smo bili!
Večji del drugih, (med njimi je bilo tudi precej deklet z gimnazije in frizerske šole), si je že po nekaj urnem delu zavijalo žuljave roke z robci, kar seveda ni veliko pomagalo. Pri mnogih je zaradi tega delovna vnema popustila in nenehno so gledali, kdaj bosta do njih prispeli brigadirki, ki sta bili zadolženi za oskrbo z vodo, da bi se z izgovorom, da gredo pit, vsaj za nekaj časa lahko odpočili.
Komandant, ki je prišel na delovišče na obhod, je moral nekaj najbolj ožuljenih celo poslati domov, zato prvi dan, razumljivo, ni bil najbolj zadovoljen z našim delovnim uspehom«
(Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/oskar-jogan/).
Avtor zapisa: Jasna Fakin Bajec
