Furstovi bloki ob Kornu

Med letoma 1949 in 1952 so ob potoku Koren zgradili bloke št. 14, 15, 16 in 17 (danes Trubarjeva ulica 9 in 11 ter Rutarjeva 3 in 4). Veljali so za delavske bloke Tovarne pohištva Meblo, njihova posebnost pa so bile prav posebne kleti. Zakaj?  

Poleg Edvarda Ravnikarja (1907–1993), ki je pripravil prvi urbanistični načrt za novo mesto in projektiral prve stanovanjske bloke (ruske bloke), velja izpostaviti tudi delo arhitekta Danila Fürsta (1912–2005), ki velja za projektanta stanovanjskih blokov tipa hitrogradnja B21, ki so bili tudi del prvega urbanističnega načrta. 

Fürst je bil zelo kritičen do povojne stanovanjske gradnje, za katero je bilo značilno hitro in množično načrtovanje večstanovanjskih blokov po tipskih načrtih, ki so bili umeščeni v še neurejeno okolico in so bili zelo skromno opremljeni. Anonimnost projektantov, projektiranje brez stika s končno izvedbo projekta in vpliv strokovnih komisij, ki so med procesom gradnje samovoljno dopolnjevale začetne idejne načrte, pa so po Fürstovem mnenju še dodatno prispevali k nekvalitetni stanovanjski gradnji v državi.

Zato je bilo treba izdelati nove načrte stanovanj, ki bi bili odraz napredka in izraz v praksi pridobljenih izkušenj (Fürst 1951: 6−10, cf. Di Battista 2017). Tako je projektiranje stanovanj začel po sistemu hitrogradnje, ki z vključitvijo prefabriciranih elementov (predhodno izdelanih v nadzorovanem tovarniškem okolju in ne na izpostavljenem gradbišču) in opustitvijo nosilnih obodnih zidov nakazuje prehod od tradicionalne k polmontažni in bolj ekonomični gradnji. 

Bloki so bili grajeni za delavce podjetja Tovarne pohištva Edvarda Kardelja (kasneje preimenovane v Tovarno pohištva Meblo), locirani pa so bili ob potoku Koren (nar. Korn). Arhitekturni načrti so sledili tipskim načrtom Hitrogradnje B21, vendar so jih nekoliko prilagodili (višja etažna višina; stopnišče, ki ni bilo montažno, temveč vlito na mestu med gradnjo; dvojna okna z roletami).

Vzroki so bili klimatske razmere na terenu (ki so bile drugačne kot v Ljubljani, kjer je po načrtu arhitekta zrasel zaselek Kidričevo), primanjkovanje delovne sile in gradbenega materiala. Po urbanističnem načrtu Edvarda Ravnikarja je bilo sprva načrtovanih štirinajst blokov, vendar so med letoma 1949 in 1952 zgradili le štiri: bloke št. 14. 15, 16 in 17 (danes Trubarjeva ulica 11, Rutarjeva ulica 4 in 3 ter Trubarjeva ulica 9) (Di Battista 2021: 38). 

V primerjavi z Ravnikarjevimi bloki so bili Fürstovi štirietažni, površina stanovanj pa je bila manjša in bolj prilagojena razmeram delavskih družin. Skoraj vsi prostori so bili manjših dimenzij, pri čemer je bila največja razlika v velikosti predsobe, dnevne sobe in balkona. Nekatera stanovanja so imela celo dva balkona, postavljeni pa so bili tudi ob krajših stranicah blokov (Di Battista 2021: 41). 

V knjigi Nova Gorica: njena in moja mladost (2008) avtorica Nadja Koglot Puppis, krajanka Nove Gorice, o stanovanju v bloku št. 15 zapiše: 

»Prišli smo v novo stanovanje, v katerem so bile stene belo pobarvane, v dnevni sobi pa so bili s šablonami narejeni zabrisani polkrogi s cvetjem. Prav prijazen vzorček, na katerega je sijalo sonce, ki si je utiralo pot čez Kostanjevico in skozi balkonska vrata. V kuhinji štedilnik na drva, v kopalnici kad in stoječa peč, tudi na drva«
(Koglot Puppis 2018: 17). 

Posebnost teh blokov pa je bila klet, v kateri je bila pralnica z ogromnim kotlom in še večjim kamnitim koritom s perilnikom in mrzlo vodo. »Ko se spomnim te pralnice, moderne za tisti čas, sem prepričana, da je največji izum prejšnjega stoletja pralni stroj,« zapiše avtorica. Po pripovedovanju sogovornikov so krajani do pralnega stroja prišli v 60. letih 20. stoletja. Druga sogovornica pa je na delavnici v Domu upokojencev Nova Gorica o pralnici povedala: 

»Kotli so bili dol v kleti. Se je sežgalo in se je grelo spodaj pod kotlom, da je bila vroča voda. Potem se je lug naredilo, ni bilo praškov.  In potem se je z veliko šeflo, žlico, se je to mešalo. Vsak za sebe je to kuhal. Svojo robo pral in svojo robo mešal. Zunaj so bili taki koli, betonski ali pa leseni, žice in se je potem obešalo«
(etnografska delavnica, oktober 2022). 

Nadja Koglot Puppis še zapiše: 

»Zunanja fasada bloka še ni bila ometana, zato je bil ves oblečen v grušt, na katerem smo prevladovali otroci, vse od tistih, ki so komaj znali hoditi, do malo starejših. Obvladovali smo skakanje med nadstropji, obisk skozi okno v tretje nadstropje in skrivanje čez streho na drugo stran bloka, pa lovljenje po vseh treh nivojih. /…/ Ob bloku sta bili dve veliki apneni jami, do vrha zaliti z vodo. Treba je bilo ugotoviti, kako se ju lahko prečka s splavom, in prvi, ki je to poskusil, je na sredini treščil in priplaval ven moker in čisto bel od glave do pete. Doma so ga prali in namakali kar nekaj ur« 
(2008: 17-19.).

Po pripovedovanju sogovornikov so v 17. bloku živeli delavci, ki so delali v Tovarni pohištva Nova Gorica (kasneje Meblo); v 14. bloku so živeli delavci, ki so delali v različnih podjetjih; v 16. bloku je bila polovica od SGP, pol od Mebla in v 15. bloku so bili uradniki. Kasneje so si vsa podjetja lastila ta stanovanja, zato so imeli stanovalci probleme. Sogovornica, ki je živela v 14. bloku, je povedala: 

»Ko je moj mož šel na ladjo, smo dobili odločbo, da se moramo odseliti. Pritožila sem se in ni se nam bilo potrebno izseliti. Imela sem srečo. Iz arhiva za gradnjo novih krajev iz Ljubljane sem dobila potrebne dokumente in jih predložila sodišču. Probleme z lastništvom stanovanj so imeli tudi drugi stanovalci. /…/ V stanovanju nas je bilo enajst: v eni sobi moževi starši, v drugi podnajemnica z otroki, v tretji nas šest. Tako smo živeli petnajst let. Potem so starši dobili stanovanje. Za zabavo ni bilo časa, dokler so otroci hodili v šolo, sem bila doma, šele pozneje sem se zaposlila v Meblu« 
(Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/pavla-kante/). 

Avtor: Jasna Fakin Bajec

Kraj: Nova Gorica

Vir:

• Di Battista, Alenka. 2021. Ravnikarjevi bloki v Novi Gorici. Ljubljana: Založba ZRC. 
• Alenka Di Battista. 2017. Urbanizem in arhitektura Nove Gorice skozi oči slovenske strokovne publicistike, GORIŠKI LETNIK – Zbornik Goriškega muzeja, št. 41, str. 43-69. 
• Koglot Puppis, Nadja. 2008. Nova Gorica: njena in moja mladost. Ljubljana: Trip. 
• Pavla Kante. Vir: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/pavla-kante/ (ogled: 5. 11. 2024). 

Tagi

• #stanovanja
• #stavbe
• #urbanizem
• #vsakdanje življenje