Avtobusna postaja Nova Gorica
Avtobusna postaja je bila zgrajena leta 1962, pred tem je bilo na tem področju igrišče, še prej pa pokopališče.
Umetnostna zgodovinarka in konservatorka na Zavodu za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Nova Gorica, Alenka di Battista, je v članku Modernistična dediščina Nove Gorice v reviji Outsider (2022) zapisala naslednja zgodovinska in umetniška spoznanja:
»V prostoru med Kidričevo in Erjavčevo cesto, ki se je v petdesetih letih postopoma hortikulturno preurejal v javno zeleno površino, je med letoma 1960 in 1962 zrasla avtobusna postaja Nove Gorice. Načrte zanjo je v okviru Projektivnega ateljeja Ljubljana pripravil arhitekt Milivoj Lapuh, ki je v literaturi bolj poznan kot projektant šolskih stavb in pisec normativov za njihovo gradnjo leta 1968.
Avtobusna postaja je pritlična, z ravno armiranobetonsko streho in pravokotnim tlorisom. Odlikuje jo skeletna armiranobetonska konstrukcija z močnim konzolnim nadstreškom, ki ima na spodnji strani strukturo vidnega betona, izvedenega s pomočjo letvenih opažev. Vmesni prostor med nosilnimi slopi zapirajo velike steklene stene z aluminijastimi okvirji. Zunanji zidovi skrajnih delov postaje s spuščenimi stropi pa so obloženi s kamnitimi ploščami.
Peroni so urejeni na severni in južni strani objekta, v notranjosti se nahaja čakalnica, okenca, lokal in stranišče. Posebej dragocen element v notranjosti je venecijanski tlak v čakalnici, medtem ko je bil v straniščih izveden teraco.
Arhitektura avtobusne postaje sledi ključnim značilnostim modernistične arhitekture šestdesetih let na Slovenskem, ki jo zaznamuje uporaba vidnih naravnih materialov (kamen, aluminij, beton, les), skeletne konstrukcije in vraščenost stavbe v parkovno naravno okolje«
(Di Battista 2022).
Pred gradnjo pomembne prometne infrastrukture pa je bil ta prostor namenjen mladini. Po pripovedovanju je bila med zadnjim ruskim blokom in avtobusno postajo večja kotanja, ki so jo delavci potrebovali pri gradnji mesta. Bila je porasla s travo, noter pa se je nabirala voda. Pozimi so otroci polivali vzpetine, da so se lahko sankali. Ko so jo sesuli, so si pripravili nogometno igrišče. Od parka do knjigarne. Ob parku je bila makadamska cesta, kjer je bila v času motorističnih dirk speljana tudi proga.
Starejši krajan je na delavnici z novogoriškimi upokojenci o igranju nogometa na gradbišču povedal:
»Jaz sem 1948 letnik in smo prišli iz Postojne. Stanoval sem v ruskem bloku, št. 12 [Kidričeva ulica 31 – op. avt.]. Ko sem jaz prišel, je bil neobrajhan. /…/ Mi smo preživljali večji del otroštva zunaj. Bili smo obsedeni z nogometom, igrali smo res dosti nogometa. Tukaj so bila koruzna polja, ki so jih počasi opuščali, in mi smo iz koruznega polja naredili nogometno igrišče. Brez kakšne tehnike, brez lopat in brez vsega. Samo z igranjem smo zlihali teren«
(Etnografska delavnica z novogoriškimi upokojenci, november 2024).
Avtor: Jasna Fakin Bajec
Kraj: Nova Gorica
Vir:
- Di Battista, Alenka. 2022. Modernistična dediščina Nove Gorice, Outsider, https://outsider.si/modernisticna-dediscina-nove-gorice/ (ogled 18. 9. 2024)
Tagi
