Atenska listina
manifest modernističnega urbanizma
Modernistično načrtovanje mest se razlikuje od prejšnjih oblik po tem, da v svoje razmisleke vključuje vse prebivalce. Industrijska revolucija je prinesla množične selitve ljudi v mesta, ki pa na to niso bila sploh primerno pripravljena. To je povzročilo prenaseljenost in nemogoče življenj-ske razmere. London je bil prvo mesto, ki je v moderni zgodovini preseglo milijon prebivalcev in večina jih je živela v revščini. V novih industrijskih pogojih, ki sprožijo velike družbene spremembe, začnejo nekateri misleci gledati tudi na revščino kot družbeni in politični problem, kot na nekaj, kar je mogoče odpraviti. Ti po-sledično menijo, da je življenjske pogoje mogoče izboljšati za vse, ne le za nekatere. Načrtovalci mest, ki so skozi zgodovino iskali predvsem popolno sliko lepote in reda, v svoje načrte niso nikoli vključili revnih prebivalcev.
Modernizem je prvo obdobje v zgodovini, ko začnejo arhitekti načrtovati stavbe za ljudske množice in ne zgolj za elito. Urbanizem ni več zgolj vprašanje znanosti in estetike, temveč pridobi tudi pomembno moralno – in s tem politično – noto. Proti koncu 19. stoletja se pojavijo prve ideje o razbremenitvi velikih mest z gradnjo novih manjših mest izven velikih središč. Najbolj znana je ideja Ebenezerja Howarda o vrtnem mestu (Garden City) z manjšimi hišami v zelenem okolju. Ideja bolj kot na načrtovanje novih mest zelo vpliva na bodoča predmestja.
Najbolj vpliven model načrtovanja mest v 20. stoletju je zagotovo modernistični model, predstavljen v Atenski listini (slovenski prevod je izšel pri Založbi *cf. leta 2021). Ta je bila rezultat 4. mednarodnega kongresa moderne arhitekture (CIAM) iz leta 1933, ki ga je kot tekst-manifest leta 1943 anonimno izdal Charles-Édouard Jeanneret-Gris, bolj znan po svojem vzdevku Le Corbusier (1887–1965), vodilni arhitekt in urbanist tedanjega časa. Atenska listina je določila temeljna načela za izboljšanje bivalnih razmer delavcev v novi industrijski družbi: stanovanja naj imajo kuhinjo, kopalnico in neposreden dostop do zelenih površin. Pozidanost naj ne presega 15 odstotkov prostora, zato se spodbuja gradnja v višino, da ostane več prostora za naravo.
Promet naj bo ločen od pešcev, kar naj bi omogočilo varnejše in prijetnejše mestno življenje. Ključna je tudi gradnja objektov za vsakdanjo rabo – tovarn, šol, vrtcev, kulturnih domov, igrišč in športnih dvoran.
Mestno tkivo naj bi bilo organizirano po principu t. i. coninga – prostorskem in funkcionalnem ločevanju mestnih območij: stanovanjska, upravna, izobraževalna, kulturna, poslovna in industrijska cona so bile ja-
sno razmejene. Kar je bilo v preteklosti prepleteno, je modernistični urbanizem ločil – vsakemu svoja cona.
Ideje Atenske listine so se razširile na obeh straneh železne zavese (in onkraj), med drugim tudi v Novi Gorici.
Avtor: Blaž Kosovel