Anton Laščak
Anton Laščak (1856–1946) oziroma Antonio Lasciac se je rodil v Gorici leta 1856 in po šolanju na Dunaju in kratkemu času dela v Gorici leta 1882 odšel na drugo stran Sredozemlja.
Tam se je hitro uveljavil kot projektant razkošnih palač za bogato meščanstvo, pa tudi cerkva, bank, zavarovalnic in javnih ustanov. Gradil je v različnih arhitekturnih slogih tistega časa, od neobaroka in neorenesanse do secesije.
Po kratkem vmesnem bivanju v Italiji je prišel nazaj v Kairo, kjer je postal osebni arhitekt princa Saida Halima. Njegovi naročniki niso več bili meščan-stvo, temveč plemstvo, dokler ga ni leta 1907 sam kralj izbral za dvornega arhitekta in mu nadel naziv beg. Velike impozantne palače je najprej gradil v neoba-ročnem slogu, vse bolj pa je želel razviti poseben »egipčanski slog«, s katerim bi se poistovetili vsi prebivalci. V tistem času so želeli modernizirati prestolnico v stilu Pariza, sam pa je prepričal egiptovsko elito je torej prepričal, naj ne enostavno posnema Evrope, temveč oblikuje svoj lasten slog. Ta mešanica tradicionalne mameluške arhitekture, secesije in modernih gradbenih tehnik je ustvarila neoislamski slog.
V takšnem slogu je leta 1914 dokončal tudi svojo privatno rezidenco pod Rafutom v bližini rodne Gorice. A v njej ni bival veliko časa, saj je bila kmalu po izbruhu prve svetovne vojne porušena in tudi po kasnejši obnovi mu je zgolj kratek čas služila za rezidenco. Vila je edina v tem posebnem slogu v Sloveniji in okolici.
Avtor: Blaž Kosovel