Pariška mirovna pogodba
Povojni dogovor o razmejitvi med Italijo in Jugoslavijo
Pariška mirovna pogodba je določila novo mejo med Italijo in takratno Jugoslavijo (današnjo Slovenijo). Razdelila je Goriško pokrajino in s tem prekinila stoletja trajajočo povezanost mesta od velikega dela zaledja in obratno.
Po koncu 2. sv. vojne so enote IV. jugoslovanske armade in enote IX. korpusa osvobodile celotno Primorsko in Istro, vključno s Trstom, Gorico in Čedadom. To ni bilo v interesu zaveznikov, ki so bili na strani zmagovalcev, saj je bil njihov strateški cilj osvoboditi celotno ozemlje Julijske krajine do rapalske meje, torej meje med Italijo in Jugoslavijo, določene leta 1920. Zavezniki so z grožnjo vojaške intervencije zahtevali, da se mora jugoslovanska vojska umakniti iz Trsta in Gorice.
Po predlogu angleškega generala Fredricka Edgwortha Morgana (1894–1967) so Primorsko razdelili na dve coni. Cona A pod angloameriško upravo je obsegala enklavo Pulj, Trst z okolico in ozemlje zahodno od železniške proge Trst–Gorica–Most na Soči ter cesto po dolini Soče do Predela. Ostalo ozemlje, do rapalske meje, je bilo v Coni B in pod upravo jugoslovanske vojske. 9. junija 1945 je prišlo do podpisa Beograjskega sporazuma. Tri dni kasneje, 12. junija, so se jugoslovanske enote morale umakniti iz Trsta, 16. junija pa iz Gorice ter iz območja zahodno od Soče.
Med januarjem in aprilom 1946 so v Londonu potekali pogovori Sveta zunanjih ministrstev, kjer so se dogovorili za sklic mirovne konference, na kateri naj bi poleg članic Sveta ministrov sodelovale vse države, ki so na strani zavezniških sil sodelovale v vojni v Evropi. Teh držav je bilo 21. Federativna ljudska republika Jugoslavija (FLRJ), katere konstitutivni del je bila republika Slovenija, je sodelovala kot del zmagovite zavezniške koalicije. Zaradi nasprotujočih si predlogov glede bodoče razmejitve med državama so se dogovorili za ustanovitev komisije izvedencev.
Komisija izvedencev je prišla v Trst 7. marca 1946. Sestavljena je bila iz štirih glavnih delegatov in 33 izvedencev za posamezna vprašanja. Namen komisije je bil med drugim oblikovati odločitev o postavitvi meje, ki se bo opirala na “narodnostna, zemljepisna in gospodarska dejstva in ne na propagando. Na komisijo naj ne bi vplivale propagandne zvijače, grožnje, obtožbe in protiobtožbe, razpostavljanje vojaških sil, izobešanje zastav, razni znaki in slavoloki.” (Šušmelj 2017: 19).
Kljub temu so bile ob prihodu zavezniške komisije v Trstu izobešene številne jugoslovanske, slovenske in italijanske zastave. Po vaseh so prebivalci izobešali jugoslovanske oziroma italijanske zastave, odvisno od tega, h kateri državi so želeli biti priključeni. Pisali so parole po zidovih (Tu je Jugoslavija, Naš Tito, Tu je Slovenija ipd.), ki so se po določenih vaseh ohranile še danes, ter postavljali slavoloke v krajih, kjer so predvidevali, da jih bo obiskala zavezniška komisija (Šušmelj 2017: 20).
Svet zunanjih ministrov se je ponovno sestal 25. aprila 1946 v Parizu. Noben d predlog komisije ni bil sprejemljiv za obe državi. Jugoslavija je zagovarjala sovjetski predlog, ki je predvidel celotno slovensko etnično ozemlje. Edvard Kardelj (1910–1979) je zahteval, da se Trst priključi k Jugoslaviji. S tem bi se izpolnili predlogi o zedinjeni Sloveniji. Italijanski predsednik vlade Alcide De Gasperi (1881–1954) pa je zagovarjal ameriški predlog, t. i. Wilsonovo črto. ZDA in Velika Britanija sta podprli italijansko stališče. Sestanek so zaključili 16. maja 1946.
Svet ministrov je sejo nadaljeval 2. julija 1946 in sprejel francoski kompromisni predlog poteka meje, ki je prepustil Italiji približno toliko Slovencev, kot je ostalo Italijanov v Jugoslaviji. Novo razmerje je predstavljalo kompromis, vendar na ravni jugoslovanske in italijanske države, nikakor pa ne v odnosu do Slovenije, saj je na območju, ki je bilo priključeno k Italiji, ostalo veliko Slovencev. Enotna zgodovinska pokrajina je bila razdeljena na dva dela: na mesto Gorico z bolj urbaniziranim in ravninskim zaledjem, ki je ostalo v Italiji, in večjim in bolj hribovitim delom, ki je pripadel Jugoslaviji. Kar 92 % prejšnje pokrajine Goriške je pripadlo Jugoslaviji, hkrati pa je kar 74 % prebivalstva ostalo v Italiji. Državna meja, ki je bila v začetku neprehodna, je prekinila zgodovinsko povezanost in soodvisnost mesta od zaledja (Šušmelj 1997: 9).
Pariška mirovna konferenca, na kateri je sodelovalo 21 držav, se je pričela 29. avgusta 1946, v noči med 9. in 10. oktobrom so izglasovali novo državno mejo med Jugoslavijo in Italijo. Jugoslavija in Italija sta grozili, da ne bosta sprejeli krivične mirovne pogodbe. Mirovno pogodbo so podpisali nekaj mesecev kasneje, 10. februarja 1947, v veljavo pa je stopila 15. septembra 1947.
Zaradi izgube Gorice so se jugoslovanske oblasti odločile za gradnjo novega mesta – Novo Gorico.
A čeprav je s Pariško mirovno pogodbo Jugoslavija izgubila Gorico, je vseeno pridobila veliko teritorija, ki danes predstavlja skoraj četrtino Slovenije. Zato se 15. september danes v Sloveniji obeležuje kot praznik priključitve Primorske matični domovini.
Avtor: Jasna Fakin Bajec
Vir:
Šušmelj, Jože. 2017. Pred 70 leti je bila podpisana Pariška mirovna pogodba. https://www.svobodnabeseda.si/pred-70-leti-je-bila-podpisana-pariska-mirovna-pogodba/ [ogled: 10. 10. 2024].
Troha, Nevenka. 1997. Mirovna pogodba z Italijo. V: Drnovšek M. idr. (ur.). Slovenska kronika XX stoletja, str. 149.
Pirjevec, Jože. 1998. Pariška mirovna konferenca. Acta Histriae, letnik 6, številka 6, str. 7-14. URN:NBN:SI:DOC-FDF0O3S2 from http://www.dlib.si
Povzeto po člankih:
Šušmelj Jože, 2017. Pred sedemdeseti leti je bila podpisana Pariška mirovna pogodba. V: Marušič, Branko (ur.), Narodu Gorico novo bomo dali v dar: Ob sedemdesetletnici Nove Gorice. Nova Gorica: Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja, str. 18-26.
Šušmelj, Jože. 1997. Odpiranje meje: Sodelovanje med Novo Gorico in Gorico. V: Jan, Zoltan (ur.). Nova Gorica-Gorica: izzivi in možnosti sobivanja: zbornik. Nova Gorica: Mestna občina, str. 9-28.