Nedelja sirkovih metel
Ko je množica avgusta 1950 prečkala zaprto mejo pri Rožni Dolini, niso iskali svobode, ampak sirkove metle.
O težkem življenju ob meji med letoma 1947 in 1955, ki je bila med Italijo in Jugoslavijo z izjemo dvolastnikov in redkih imetnikov potnih listov nepropustna, poznamo več pretresljivih zgodb. Prav poseben pa je bil nenačrtovan in izjemno uspešen dogodek 13. avgusta 1950, ki ga je takratni italijanski nacionalistični medij poimenoval »pohod lačnih« (Marušič 1995; Brezigar 1998), jugoslovanski tisk pa je dogodek zanikal.
Dne 6. avgusta 1950 se je razširila novica, da se lahko prebivalci obeh držav srečajo na sredini mednarodnega mejnega prehoda v Rožni Dolini, na t. i. nikogaršnji zemlji pod železniškim mostom.Tistega dne se ni zbralo veliko ljudi, se je pa razširila govorica, da bo srečanje mogoče ponoviti tudi naslednjo nedeljo, 13. avgusta 1950.
Ta dan se je na mejnem prehodu nabrala ogromna množica ljudi. Ocenjevali so jo na okrog 5.000 ljudi. Množica je pritisnila na jugoslovanske vojake, ki so stražili, in prodrla čez mejo v Italijo. Ljudje, ki so se razkropili po goriških ulicah, so pokupili vse, kar so tedaj dobili. Bila je nedelja, vendar so trgovci odprli trgovine. Pri tem nakupu so bile v ospredju sirkove metle, ki jih tedaj v socialistični Jugoslaviji ni bilo. Zlasti ženske so se domov vračale otovorjene z vsemi mogočimi artikli in seveda tudi s sirkovo metlo.
In zakaj ravno sirkove metle?
Kot v članku “Spomini naše mladosti: Etnološki pogled povojnih dogodkov na Slovenskem” (1998), je v odgovoru skrita vsa banalnost tedanjega vsakdanjega življenja:
»sprememba stanovanjske kulture in notranje opreme po prvi svetovni vojni je v kmečke hiše uvedla štedilnike namesto ognjišč in lesen pod, ki ga je dobra gospodinja lahko lepo pometla le s sirkovo metlo in vsako soboto poribala s sirkovo krtačo. Pod Italijo so naše gospodinje kupovale metle in krtače v Gorici, kjer so jih dobivali od furlanskih proizvajalcev. Po zaprtju meje je zaloga metel v trgovinah na jugoslovanski strani kmalu pošla. Kmetje so si pomagali sami, tako da so ob koncih polja sadili žito, ki so mu rekli 'metlar' in iz njega sami izdelovali metle, nabirali pa so tudi korenine posebne vrste ostre trave [sirk], iz katerih so izdelovali krtače. Zamuden in neekonomičen postopek za nujne potrebe vsakodnevni hišni predmet. Ko so torej tega dne prišli v Gorico, so kupili tisto, kar so si lahko privoščili z malo denarja, ki so ga imeli, kar so nujno potrebovali in mogoče tudi zato, ker so pač vsi kupovali metle« (Brezigar 1998: 379).
Govorilo se je, da bodo tudi naslednjo nedeljo dovolili prehod, vendar je tedaj jugoslovanska vojska mejo strožje nadzorovala z bodečo žico. Po spominih so se ljudje kar nekaj nedelj zaporedoma zopet zbirali pred mejnim prehodom v Rožni Dolini in policija jih je razganjala. Mnogi so ta kaos izkoristili za pobeg, vendar je malo komu uspel. Mejo so namreč stražili vojaki iz Bosne, Srbije, Makedonije in od drugod, domačini so jim rekli »družeti«. Bili so zelo strogi in takoj streljali, če so zagledali prebežnika. Najprej v zrak, če se ni ustavil, pa v človeka. Komur je pobeg uspel, ga je italijanska policija kot pribežnika kmalu pripeljala na maloobmejni prehod (narečno blok) v Rožno Dolino. Mnoge so našli v notranjosti Italije in celo na francoski meji.
Metle so nato postale pomemben simbol, ki je označil posebno nedeljo, ki so jo poimenovali »nedelja sirkovih metel« oz. »La domenica delle scope«.
Avtor: Jasna Fakin Bajec
Kraj: Rožna dolina
Vir:
Miklavčič Brezigar, Inga. 1998. Spomini naše mladosti: Etnološki pogled povojnih dogodkov na Slovenskem, Acta Histria IV, str. 369 – 388.
Marušič, Branko. 1995. Z zahodnega roba. Nova Gorica: Založba Branko.
Marš sirkovih metel / dokumentarni film. Scenarij in režija Marko Radmilovič, 17 min, Produkcija TV Slovenija, 1955.
Gorici se bosta danes spomnili pohoda metel, Primorski dnevnik, 9. 8. 2020, https://www.primorski.eu/goriska/gorici-se-bosta-danes-spomnili-pohoda-metel-GC576679 (12. 10. 2024).