Nova mesta v zgodovini evrope

Na začetku je bil prostor, na katerem so načrtovali mesto. 
Njihova vizija je bila urbana utopija s kakovostnimi stanovanji, zelenimi površinami in čistim zrakom.
Vse, kar takratna mesta niso imela. Načrtovali so ga ab initio, od samega začetka.
Po Evropi in drugod so bila zgrajena številna tovrstna nova mesta.
Kaj se je zgodilo z vsemi temi novimi mesti, z vsemi ambicioznimi načrti iz preteklosti?
Ab Initio - urbana utopija je projekt raziskave teh novih mestih - mest, zgrajenih od začetka v Evropi 20. stoletja.
Bil je del uradnega programa Nove Gorice - Evropske prestolnice kulture 2025.
Nova Gorica je bilo prvo novo mesto, ki je prejelo ta prestižni naziv.

 

Vsako novo mesto je mesto brez dolge zgodovine, mesto brez tradicije, brez legend in zgodb, ki se oblikujejo skozi generacije ljudi, ki naseljujejo isti prostor. Prav tako je brez pomembnih mestnih družin ter značilnih obrti ali jedi, ki običajno soustvarjajo identiteto starejših mest. Zato je novo mesto na začetku vedno nekoliko tujek v svojem okolju. Skoraj vsa nova mesta zato zaznamuje podobna kriza identitete, saj so se morala iznajti od začetka.

Mesta nastajajo bodisi z rastjo manjših naselij v večja središča bodisi so že od začetka načrtovana kot celota. V renesansi se pri razvoju načrtovanih mest uveljavita zahteva po perspektivi in redu, kar pomeni začetek sodobne ideje urbanizma oziroma centralnega mestnega načrtovanja. Mnoga nova mesta so bila načrtovana kot vojaške postojanke (npr. Oglej, Palmanova, Karlovec), kot pristanišča ali kot rudniška mesta v bližini nahajališč pomembnih surovin (Velenje, Raša). V zadnjem stoletju pa so številna mesta nastala predvsem zaradi industrije, najpogosteje jeklarske (Magnitogorsk, Nowa Huta, Eisenhüttenstadt), pa tudi kemične (Halle-Neustadt, Torviscosa v bližini Nove Gorice) ali avtomobilske (Wolfsburg, zgrajen za prvo tovarno Volkswagna).

Posebno poglavje pri gradnji novih mest predstavlja italijanski fašistični režim, ki je nova mesta gradil na območjih, ki so šele z bonifikacijo oziroma izsuševanjem postala primerna za naselitev. Ta nova naselja so postala dobesedno pionirske kolonije na novo pridobljenih ozemljih in nova središča podeželskega življenja (npr. Latina južno od Rima).

Po drugi svetovni vojni so mnoga nova mesta nastala tudi z namenom razbremenitve velikih prestolnic in drugih urbanih središč. Najprej so nastajala okoli Londona, nato tudi okoli Pariza (danes zloglasni banlieues) in pozneje Berlina. Na Nizozemskem pa danes v načrtovanih mestih živi približno dva od skupno sedemnajstih milijonov prebivalcev države.

ATENSKA LISTINA

Modernistično načrtovanje mest se od prejšnjih oblik razlikuje po tem, da v svoje razmisleke vključuje vse prebivalce. Industrijska revolucija je prinesla množične selitve ljudi v mesta, ki pa na to niso bila ustrezno pripravljena. To je povzročilo prenaseljenost in izjemno slabe življenjske razmere. London je bil prvo mesto v moderni zgodovini, ki je preseglo milijon prebivalcev, pri čemer jih je večina živela v revščini.

V novih industrijskih razmerah, ki so sprožile velike družbene spremembe, so nekateri misleci začeli revščino razumeti kot družbeni in politični problem – kot nekaj, kar je mogoče odpraviti. Posledično so menili, da je mogoče izboljšati življenjske pogoje za vse prebivalce, ne le za privilegirane sloje. Mestni načrtovalci, ki so skozi zgodovino predvsem iskali popolno podobo lepote in reda, v svoje načrte praviloma niso vključevali revnih prebivalcev.

Modernizem je prvo obdobje v zgodovini, ko arhitekti začnejo načrtovati stavbe za široke množice in ne zgolj za elito. Urbanizem tako ni več le vprašanje znanosti in estetike, temveč dobi tudi izrazito moralno – in s tem politično – razsežnost. Proti koncu 19. stoletja se pojavijo prve ideje o razbremenitvi velikih mest z gradnjo novih, manjših mest zunaj velikih urbanih središč.

Najbolj znana je ideja Ebenezerja Howarda o vrtnem mestu (Garden City), ki predvideva manjše hiše v zelenem okolju. Ta ideja je močno vplivala predvsem na razvoj predmestij, nekoliko manj pa neposredno na načrtovanje povsem novih mest.

Najvplivnejši model načrtovanja mest v 20. stoletju je nedvomno modernistični model, predstavljen v Atenski listini (slovenski prevod je izšel pri Založbi *cf. leta 2021). Atenska listina je bila rezultat četrtega mednarodnega kongresa moderne arhitekture (CIAM) leta 1933, kot tekst-manifest pa jo je leta 1943 anonimno objavil Charles-Édouard Jeanneret-Gris, bolj znan kot Le Corbusier (1887–1965), vodilni arhitekt in urbanist tistega časa.

Atenska listina je določila temeljna načela za izboljšanje bivalnih razmer delavcev v novi industrijski družbi. Stanovanja naj bi imela kuhinjo, kopalnico in neposreden dostop do zelenih površin. Pozidanost naj ne bi presegala 15 odstotkov prostora, zato se je spodbujala gradnja v višino, da bi ostalo več prostora za naravo.

Promet naj bi bil ločen od pešcev, kar naj bi omogočilo varnejše in prijetnejše mestno življenje. Pomembna je bila tudi gradnja objektov za vsakdanjo rabo – tovarn, šol, vrtcev, kulturnih domov, igrišč in športnih dvoran.

Mestno tkivo naj bi bilo organizirano po načelu t. i. coninga – prostorskega in funkcionalnega ločevanja mestnih območij. Stanovanjske, upravne, izobraževalne, kulturne, poslovne in industrijske cone naj bi bile jasno razmejene. Kar je bilo v preteklosti pogosto prepleteno, je modernistični urbanizem sistematično razdelil – vsakemu svoja cona.

Ideje Atenske listine so se razširile na obeh straneh železne zavese (in tudi širše), med drugim tudi v Novi Gorici.