Koruzna polja sredi mesta
Solkansko polje, njive, vrtovi, sadje na prostoru današnje Nove Gorice
»Tu so bile štiri hiše, pa so jih podrli. Tudi našo so podrli. Povsod so bili travniki«. Ob nekdanjih kmetijah so uspevale češnje, breskve, ponekod so imeli manjše vinograde in vrtove. Na njivah je rasla pšenica, koruza, krompir, pa tudi solkanski radič in druga zelenjava (Nusdorfer Vuksanović 2002).
Nova Gorica se geografsko nahaja na Goriškem polju, katerega del sestavljajo Solkansko in Šempetersko polje. Raven je nastala na prostoru, kjer reka Soča priteče iz gorskega sveta in prečka okoli 10 km širok pas vipavskega fliša.
Gradbeni odbor se je pri gradnji mesta odločal med Šempetrskim in Solkanskim poljem, a je slednje prevladalo, zaradi ugodne prometne lege na stičišču Soške in Vipavske doline ter zaradi manj rodovitne zemlje. Čeprav so mesto res začeli graditi v južnem delu (območje ob Kornu, na Blanči, na Ledinah), ki je bilo ilovnato in močvirnato, je s širitvijo mesto “preraslo” rodovitna polja in kmetije, od katerih jih je le nekaj ostalo. Polja so se raztezala od današnje Vojkove ceste do železniške postaje v Novi Gorici. Ob hišah so uspevale češnje, breskve, ponekod so imeli manjše vinograde in vrtove. Na njivah je rastla pšenica, koruza, krompir, pa tudi solkanski radič in druga zelenjava (Nusdorfer Vuksanović 2002).
Spomini prvih prebivalcev mesta so zato polni zgodb, ko so kot otroci
»plezali po drevesih, robutali črešnje … je blo enako kot na vasi. Kjer so sedaj Cankarjeve, tam ni bilo nič, polja, njive, travniki … Potem pa so začeli zidati bloke in so nam vzeli igrišče. Potem smo plazili po gradbiščih, bila so nezavarovana«
(roj. 1961, intervju, oktober 2022).
Kasneje so z gradnjo glavne novogoriške ulice, širitvijo kanalizacije in gradnjo blokovskih naselij večino kmetij podrli, kmetom je občina zgradila nova hiše (npr. na Prvomajski ulici) ali kupila stanovanja. Zgodilo se je, da so družine ločili:
»Oče je jokal, ko so podirali našo staro hišo, občina nam je naredila drugo hišo, jaz sem pa šla v blok. Ločili so nas, prej smo živeli skupaj, štirje otroci, nona in starši«
(Digitalna zbirka Kamra).
Hiše, ki so se nahajale pri današnji cerkvi, so imele tudi živali. Dve hiši sta bili nasproti črpalke, ena je še ostala. »Naprej so bile same njive in trte, otroci smo vse to poznali,« še beremo v zbranih spominih na portalu Kamra. Za delo na polju so uporabljali vole. Še danes ostaja Vecchieteva kmetija (Cesta 15. septembra 2), ki spada med starejše kmetije Solkanskega polja. Med gradnjo Nove Gorice so njeni stanovalci nudili prvim prebivalcem novega mesta osnovne življenjske dobrine (Nusdorfer Vuksanović 2002). V spominih ljudi so na kmetijo hodili po mleko.
Med polji, ki so se počasi spreminjala v blokovska naselja (Cankarjevo in Gradnikove brigade), je uspevala koruza. Starejši krajani mesta pa se spominjajo, kako so koruznih polja spreminjali v nogometna igrišča:
»Mi smo preživljali večji del otroštva zunaj. Bili smo obsedeni z nogometom, igrali smo res dosti nogometa. Tukaj so bila koruzna polja, ki so jih počasi opuščali in mi smo iz koruznega polja naredili nogometno igrišče. Brez kakšne tehnike, brez lopat in brez vsega. Samo z igranjem smo zlihali teren«
(Etnografska delavnica s novogoriškimi upokojenci, november 2024).
Od kod in kdaj se je na Goriškem pojavila koruza?
Koruza je v goriški prostor prišla iz Furlanije (Valenčič 1970: 258), kjer se je pojavila v drugi polovici 16. stoletja (prav tam). Treba je bilo kar nekaj časa, da se je udomačila in pridobila zaupanje ljudi. Leta 1602 je že omenjena v žitnem ceniku Gradiške ter 1620 v Vidmu. Tedaj je bila nekoliko cenejša kot sirek (koruzi podobna rastlina) (Valenčič 1970: 258). Njena uporaba se je na Slovenskem razširila konec 18. in v 19. stoletju. Anton Muznik, zdravnik in avtor knjige »Goriško podnebje« (Clima Goritiense, 1781), med drugim navaja, da se na Goriškem v »veliki množini [goji] indijsko žito, imenovano koruza« (Muznik 1781/ponatis 2000: 28). Poleg tega še omenja, da so prebivalci dolin poleg sočivja in zelenjave, kruha in vina pretežno jedli »polento, to je gosto kašo, zabeljeno s soljo, maslom, slanino« (prav tam: 70). Zgodovinar Simon Rutar je izpostavil, da na Goriškem »glavne pridelke poljedelstva daje žitno polje. Med vsemi žiti se najbolj seje in prideluje turščica ali koruza (v gorah tudi preprosto »sirek« imenovan). Nje pridelajo v dobrih letinah do 300.000 hektolitrov (hl). (l. 1884: 280.200 hl). Ona daje glavni živež goriškemu prebivalstvu, zlasti onemu v furlanski nižini« (Rutar 1892: 69, 70). Med drugim še opozori na nevarno bolezen »pelagro« ali »milansko rožo«, ki se je po letu 1884 iz severne Italije razširila na Goriško in prizadela zlasti ubožno ljudstvo, ki se hrani s samo polento (prav tam: 70).
Avtor: Jasna Fakin Bajec